Potrošnikom je manj znano, da je danes skoraj vsa hrana pridelana s pomočjo umetnih sredstev, ki so pogubna za naše zdravje, okolje in družbo kot celoto. V letu 2017 se je v kmetijstvu v Sloveniji porabilo 510 ton pesticidov. Skriti stroški hrane, pridelane z umetnimi snovmi – ekološka živila so dolgoročno najcenejša. Kmetijstvo se dogaja na nekaj manj kot polovici površine Zemlje in skoraj povsod se uporablja življenju neprijazne snovi. V Evropski uniji namenimo več kot tretjino vsega denarja kmetijstvu, ki je v 93 % netrajnostno, torej ne omogoča življenja prihodnjim generacijam. Rešitev je lahko rastlinsko usmerjeno ekološko kmetijstvo.

VSEBINA:

  • Katere so prednosti rastlinsko usmerjenega ekološkega kmetijstva?
  • Pri pridelavi in predelavi v rastlinskem ekološkem kmetijstvu marsikaj ni dovoljeno
  • Zakaj se hrana prideluje s pomočjo nenaravnih snovi? Kdaj in zakaj se je to začelo?
  • Pomen rastlinsko usmerjenega ekološkega kmetovanja za okolje
  • Prisotnost pesticidov v okolju, tleh, vodi in hrani
  • Nekateri izzivi na področju ekološkega kmetijstva
  • Kaj pa ekološko kmetovanje in živinoreja?
  • Katere so najučinkovitejše rešitve?
  • Kje lahko dostopamo do takšne hrane?
  • Miroljubno kmetijstvo ponuja rešitve za največje okoljske probleme in omogoča preživetje prihodnjim generacijam (+ doživetja s prakse v Nemčiji v besedi in sliki)

 

Hrana je zagotovo eden izmed temeljev našega življenja. Jemo vsak dan in to večkrat. Običajno razmišljamo o hrani takrat, ko pride na naše krožnike, toda bistvo se dogaja že prej. Kot smo že slišali, je danes tako, da je kmetijstvo ena izmed najbolj uničujočih dejavnosti za živali in naravo ter posredno za ljudi. Obdelovanje tal, gnojenje in škropljenje z umetnimi sredstvi ter spravilo pridelka s težkimi stroji so le nekateri sporni postopki pridelave naše hrane. Potrošniki ne vedo, da je danes skoraj vsa hrana pridelana s pomočjo umetnih sredstev, ki so pogubna za naše zdravje, okolje in družbo kot celoto ter da je njihov vpliv resnejši, kot je bilo mišljeno. So spregledano gonilo kroničnih bolezni in izumiranja živih bitij. Tudi pridelava rastlinske hrane neposredno za ljudi lahko povzroča škodo okolju in ubijanje živali, vse od priprave tal za setev do spravila pridelka. Ne glede na to, ali se prehranjujemo rastlinsko ali vsejedo, bi bilo dobro, da se zanimamo, kako se prideluje in predeluje naša hrana. Zakoni vedno ne predpisujejo, da bi morala biti hrana ustrezno označena, prav tako v šoli o tej tematiki nismo poučeni celostno. Zato je nadvse dobro, če se o prehrani in načinu pridelave poučimo sami. Le tako lahko postanemo osveščeni ter poiščemo alternative, ki jih na srečo še imamo. Vsa hrana na poljih in v nasadih ni pridelana enako in se zato razlikuje.

Neprijazno pridelovanje hrane do okolja, narave in posledično za ljudi se dogaja na skoraj vseh kmetijskih zemljiščih pri nas in v svetu. Imenuje se konvencionalno kmetijstvo in je v Republiki Sloveniji zakonsko opredeljeno. Prav tako poznamo ekološko kmetijstvo, ki se od prejšnjega pomembno razlikuje v tem, da so prepovedani pesticidi, umetna gnojila, gensko spremenjeni organizmi in podobne nenaravne zadeve. Ekološko kmetijstvo je večinoma povezano z rejo koristnih domačih živali za zakol. Če smo natančni, hitro ugotovimo, da vsaka živinoreja obremenjuje planet z raznimi odpadnimi snovmi.

Kmetijstvo je lahko tudi brez živinoreje. Poznamo torej prav tako rastlinsko usmerjeno (ali vegansko) ekološko kmetijstvo, kjer ni reje živali, ni rabe njihovih iztrebkov ali drugih stranskih snovi živali pri pridelavi in predelavi hrane, prav tako pa ni uporabe umetnih škropiv, ki bi lahko negativno vplivale na ljudi, kakor tudi na prostoživeče živali v gozdovih, na poljih, v živih mejah, na živalice na in v tleh. V svetu in pri nas poznamo kar nekaj tovrstnih usmeritev, in sicer »Stockfree Vegan Organic« in »Biocyclic Vegan Agriculture«, za katera so predpisani standardi in obstaja možnost pridobitve certifikata. Iz Nemčije, kjer skupina kmetovalcev tako deluje od leta 1983 na približno tisoč hektarjih kmetijskih površin, poznamo še »Der friedfertige Landbau« oz. miroljubno kmetijstvo (v rabi so tudi izrazi »Novo kmetijstvo« ali »Živalim in naravi prijazno kmetijstvo«). Nobeno kmetovanje ni popolnoma naravno, kljub temu pa je rastlinsko ekološko kmetijstvo najmanj obremenjujoče za okolje. Način kmetovanja v miroljubnem kmetijstvu pa smatramo lahko za najbolj spoštljivo do živali in narave ter posredno do ljudi.

KATERE SO PREDNOSTI RASTLINSKO USMERJENEGA EKOLOŠKEGA KMETIJSTVA?

Hrana ima višjo notranjo vrednost. Za primer vzemimo dva paradižnika. Gre za isto sorto. Med seboj se razlikujeta v načinu pridelave in okolju, po izgledu pa sta paradižnika približno enaka. Prvi prihaja iz ekološkega kmetijstva, drugi iz konvencionalnega. In kje je razlika? Paradižnik iz ekološke pridelave ima v primerjavi s paradižnikom iz konvencionlne pridelave:

  • 20-40 % (v nekaterih primerih do 69 %) večjo vsebnost polifenolnih snovi, zdravilnih antioksidantov,
  • višjo vsebnost nekaterih vitaminov in mineralov,
  • 40-60 % manjšo vsebnost težke kovine kadmija,
  • 4-5 krat manjše vsebnosti ostankov pesticidov.

To je ugotovila analiza rezultatov preko tristo preverjenih znanstvenih člankov, ki so primerjali notranje vrednosti različnih rastlinskih produktov (1). Ste vedeli, da se lahko razlikujeta dva na videz enaka paradižnika v svoji hranilni vrednosti za več kot polovico? Ali to pomeni, da se bomo prehranili enakovredno z nakupom polovico manjše količine ekološko pridelanega paradižnika? Se splača kupovati ekološko? Bistvo je očem skrito. Večja vsebnost snovi pomeni tudi tiste, ki dajo hrani okus (2).

 

Prevod: Uspeh ni vedno, kar vidiš.

 

Že Hipokrat, oče medicine, je dejal: »Hrana naj bo vaše zdravilo oz. zdravilo naj bo vaša hrana.« Višja notranja vrednost hrane pomeni tudi več snovi za delovanje telesa in misli - boljše počutje in izgled, več energije, lažje spopadanje z izzivi, (študijskimi) obveznostmi, težje je zapasti v depresijo itd. Hrana ni le živilo, ki nas nahrani fizično, ampak nas podpira tudi mentalno. Takšna hrana ne škoduje našemu zdravju in počutju, saj se v gojenih rastlinah ne kopičijo ostanki umetnih snovi. Raziskava Evropskega parlamenta je pokazala, da se v veliki meri izognemo tveganju za zdravje, nastanku različnih bolezni, alergij in debelosti, če v prehrani prednjači rastlinska hrana iz ekološkega kmetovanja (3, 4). Prehranjujemo se večkrat dnevno, a morda pozabimo, da ima posledično hrana vpliv na naše zdravje in počutje. Hrana je lahko bodisi najvarnejše in najbolj močno zdravilo ali najpočasnejša oblika zastrupljanja. Raziskovalci so ugotovili, da bi bilo z drugačnimi življenjskimi navadami možno preprečiti 70 % vseh prezgodnjih smrti oz. umiranja (5).

Prevod: Vzamite eno na dan s paradižnikom in kumaro.

 

PRI PRIDELAVI IN PREDELAVI V RASTLINSKEM EKOLOŠKEM KMETIJSTVU MARSIKAJ NI DOVOLJENO.

Umetni pesticidi (ali fitofarmacevtska sredstva) niso dovoljeni. Vzemimo oprijemljiv primer, snov v najbolj množično uporabljenih pesticidih, katere proizvodnja znaša 100 tisoč ton letno. Morda ste slišali za glifosat, ki se proizvaja tudi v Račah pri Mariboru (6). Glifosat, sprva registriran kot antibiotik, je vodotopen toksin, ki se povezuje z večjo pojavnostjo avtizma, multiple skleroze, alzheimerjeve bolezni, krvnega raka, raka jeter, raka urinarnega sistema, raka ščitnice, diabetesa in debelosti. Povzroča bolezni in deformacije novorojenih otrok, ki so poleg nosečnic še posebej občutljiva skupina (7). Ker je vodotopen, se prenaša v zrak, potuje z oblaki in dežuje na oddaljena mesta, uhaja v podtalnico. Po uradnih podatkih je znano, da je glifosat le eden izmed skoraj petsto kemično-sintetično pridobljenih aktivnih snovi, katerih uporaba je dovoljena v EU, ne le v kmetijstvu, temveč tudi v komunali, v industriji, na javnih mestih ter v gospodinjstvu. Na svetovnem tržišču jih najdemo še 900 (8, 9).

Najpogostejši ostanki pesticidov, najdeni v prehranjevalni verigi v EU, so dokazano rakotvorni, teratogeni, mutageni in povzročajo motnje v delovanju hormonskega sistema. Pesticidi v otrocih povzročajo razvojno nevrotoksičnost, zmanjšanje iQ, hiperaktivnost, slabšo koordinacijo gibov, depresije, avtizem in bipolarno motnjo (10). Zelenjava, sadje, žita in druga hrana, pridelana ob uporabi glifosata, ima pomanjkanje nekaterih ključnih aminokislin (gradnikov proteinov), saj ta deluje kot blokada t. i. šikiminske metabolne poti v mikroorganizmih in rastlinah, po kateri se te aminokisline proizvedejo. Človek jih mora zaužiti preko prehrane, če želi ostati celostno zdrav, saj jih sam ne proizvaja (11). Vloga proteinov ali beljakovin je v živečih bitjih raznovrstna. Omogočajo prebave hrane, delovanje genskega zapisa, delovanje čutov, gradijo celice in telesna tkiva, prenašajo snovi po telesu, omogočajo komuniciranje organov itd. Predstavljamo si lahko posledice uporabe agrokemije. Po podatkih Svetovne zdravstvene organizacije povzroča glifosat na ravni celic poškodbe genskega zapisa in oksidativni stres. Uvrstili so ga v kategorijo snovi, ki verjetno povzročajo raka (12).

Skica: ilustrira šikiminsko metabolno pot na molekularnem nivoju, ki je v bistvu niz kemičnih reakcij, v katerih se praviloma spajata encim in ustrezen substrat. Vezava ustreznega substrata na encim pomeni nastanek aminokisline (na skici označeno z 2A). V primeru, da je v rastlini prisoten herbicid glifosat, pa se le-ta veže na encim in prepreči spajanje ustreznega substrata, zaradi česa potrebna aminokislina za našo prehrano ne nastane (2B). To je le eden izmed mehanizmov motečega delovanja te aktivne snovi.

Ideja o potrebnosti pesticidov v kmetijstvu, da bi prehranili rastočo populacijo ljudi, je nenatančna in zavajajoča, poroča mednarodna organizacija Združenih narodov. Obtožuje sistemsko zanikanje škodljivosti pesticidov in agresivne ter neetične načine oglaševanja s strani podjetij, ki jih proizvajajo, saj je bilo ugotovljeno, da imajo te kemikalije pravzaprav katastrofalen učinek na okolje, naše zdravje in družbo kot celoto. Letno zaradi kratkoročne zastrupitve s pesticidi umre dvesto tisoč ljudi (13). Prebivalci Evropske unije (EU) izgubimo vsaj 13 milijonov iQ točk letno neposredno zaradi izpostavljenosti snovem pesticidov v hrani ali okolju, kar povzroči 140 milijard dolarjev stroškov v državah članicah EU, je ugotovila raziskava leta 2017, ki jo je naročil Evropski parlament.

Nekateri pesticidi predstavljajo veliko večje tveganje, kot je bilo do zdaj razumljeno. Pri otrocih se izkazujejo poškodbe možganov in nazadovanje v psihološkem razvoju komaj leto po izpostavljenosti pesticidom. Otrokom mater, katerim so v telesu zaznali ostanke pesticidov v času nosečnosti, so do drugega leta starosti zaznali zaostanek v psihološkem razvoju, do sedmega leta pa nazadovanje (3, 4). Samostojen raziskovalec in okoljevarstvenik Anton Komat pravi, da je kemizacija okolja poglaviten vzrok raka v Sloveniji, kar se pripisuje tudi pesticidom, katerih posledice pa so v večini primerov zamolčane (14). Po podatkih Statističnega urada so v letu 2017 v kmetijstvu v Sloveniji poškropljenih neverjetnih 510 ton aktivnih snovi pesticidov, od tega 8,5 ton glifosata (51). K temu še skoraj 50 tisoč ton umetnih NPK gnojil. V svetovnem merilu je bilo leta 2016 v kmetijstvu uporabljenih preko 4 milijone ton pesticidov in skoraj 200 milijonov ton umetnih gnojil, so statistični podatki Organizacije Združenih narodov za prehrano in kmetijstvo. Uporabljeni pesticidi na embalaži hrane niso označeni, kupec torej nikoli ne ve, za katere ostanke aktivnih snovi gre in količine le teh.

V ekološkem kmetovanju ni dovoljena uporaba umetnih gnojil, saj vsebujejo ostanke težkih kovin in radioaktivnih snovi. Pri predelavi in skladiščenju živil ni uporabe aditivov, kot so umetna barvila, sladila, ojačevalci okusov, umetni konzervansi itd. Prepovedana je tudi uporaba gensko spremenjenih rastlin ali sestavin (8).

 

ZAKAJ SE HRANA PRIDELUJE S POMOČJO NENARAVNIH SNOVI? KDAJ IN ZAKAJ SE JE TO ZAČELO?

Zdravnik Zack Bush iz Amerike, ki v zadnjih letih raziskuje to tematiko, pojasnjuje začetke uporabe agrokemije. Po drugi svetovni vojni so ostale zajetne zaloge nafte, ki so bile namenjene za poganjanje množične vojaške mehanizacije. Sočasno je bil odkrit postopek za proizvodnjo dušično-fosfornega umetnega mineralnega gnojila iz nafte. Mineralna gnojila so s kemično-sintetičnimi postopki pridobljena hranila za rastline. Razna podjetja so iznajdbo izkoristila kot poslovno priložnost, ki je za kmete pomenila zeleno revolucijo. Rastline izgledajo bujnejše in bolj zelene, saj dušik in fosfor v njih to povzročita, a njuno obilje v tleh povzroči prehranjenost rastlin, zaradi česar te postanejo manj odporne na dolgi rok. Manj odporna rastlina je bolj dovzetna na razne pritiske iz okolja, tudi za bolezni in škodljivce, ki jo pričnejo zajedati. Nato so podjetja razvila pesticide za t. i. varstvo gojenih kultur in sledila je nova poslovna priložnost. Pesticidi ali fitofarmacevtska sredstva so umetne snovi ali mešanice le teh, ki se uporabljajo za varstvo rastlin. Herbicidi (proti plevelom), fungicidi (proti glivam) in insekticidi (proti žuželkam). Tako so se kmetje ujeli v dobičkonosen začaran krog uporabe najprej mineralnih gnojil in nato še pesticidov ter postali od njih odvisni, saj so z vso agrokemijo skozi leta uničili netarčna živa bitja v tleh in nad tlemi, svoje pomočnike, ki izvajajo številne naravne procese, ki omogočajo rast rastlin. Začetek konvencionalnega načina z umetnimi gnojili in pesticidi je povzročil konec ekološkega, prvinskega kmetovanja, ki je obstajalo že tisočletja prej (50).

Si lahko mislite, da gre mimo rastline 99,9 % količine poškropljenega pesticida in zaide v tla, vodo, zrak in talno življenje, rastline, živali in nas ljudi? (15, 16). V tleh se skriva na trilijone življenj, ki so večinoma nevidna za naše oči. Brez tega dovršenega mikro-sveta v tleh ne bi bilo življenja na Zemlji. Mikroskopsko majhne bakterije, glive, lišaji, alge, manjše in večje živali so kmetovi najboljši sodelavci. V tleh pridelujejo dragocen humus – hranila za rastline. Brez njih ne bi bilo nobenega sadeža, plodov, semen, cvetlic, travnikov ali gozdov (17). Talno življenje preskrbi rastline tudi z zdravilnimi snovmi. Če je zdrava in odporna rastlina, bo to lahko predala človeku.

Konvencionalna, z umetnimi sredstvi pridelana hrana ima zato bolj kalorično vrednost in ne toliko hranilnih in zdravilnih snovi za našo prehrano. Ima manjše vsebnosti vitaminov, mineralov, antioksidantov ter potrebnih aminokislin, zraven tega pa vsebuje ostanke škodljivih agrokemičnih sredstev. Preko okolja, v katerem živimo, dihamo, pijemo ali preko hrane se uničevanje drobcenih bitij nadaljuje v prebavnem traktu človeka in živali, kjer podobno bivajo trilijoni mikroskopsko majhnih bakterij, gliv in praživali. Ti v 80 % oblikujejo imunski sistem človeka, saj proizvajajo za nas nujno potrebne vitamine, maščobne kisline ter druge snovi. Če se združba teh mikroorganizmov v prebavnem traktu spremeni oz. smo nekatere uničili, je to osnova za prej naštete bolezni. Več o prehrani, toksinih v okolju in povezanosti mikroorganizmov prebavnega trakta z zdravjem beremo v literaturi pod številko 18.

Zack Bush pravi, da bi bila ukinitev uporabe umetnih škropiv v kmetijstvu in na drugih področjih največji dogodek za javno zdravje na svetu. Pričetek uporabe agrokemije, predvsem uporaba glifosata od sredine devetdesetih let prejšnjega stoletja, časovno sovpada s pričetkom množičnega pojavljanja raka, diabetesa, Alzheimerjeve in Parkinsonove bolezni, avtoimunostnih bolezni, alergij in avtizma (11). V to skupino lahko prištejemo še glutensko intoleranco (celiakijo), ki jo je možno povezati z neravnovesjem bakterij prebavnega traka (strok. disbioza), kar se da v celoti pojasniti z učinki glifosata na le-te (19). Ostanki umetnih snovi so skriti strošek, ki ga na dolgi rok plačujemo z našim zdravjem in počutjem, zato cena hrane ni dobro osnovno merilo pri odločanju o prehrani. Skriti strošek gre prav tako na račun onesnaževanja in uničevanja naravnih virov, kot so voda, zrak, živost in rodovitnost tal, pestrost življenja. Od le teh je človek popolnoma odvisen. Ekološka živila so dolgoročno najcenejša. Tudi ta živila vsebujejo ostanke pesticidov zaradi splošne prisotnosti teh v okolju, vendar je koncentracija v njih v povprečju dvestokrat nižja kot v konvencionalnih (20). To pomeni, da obstaja bistvena razlika v kvaliteti hrane in vplivu na okolje ter trditve tistih, ki iz osebnih prepričanj ali interesov temu nasprotujejo, kar lahko v javnosti pogosto slišimo, ne držijo.

 

POMEN RASTLINSKO USMERJENEGA EKOLOŠKEGA KMETOVANJA ZA OKOLJE

Kmetovalec, kot lahko razumemo, ne proizvaja le hrane, temveč upravlja z okoljem, našim bivanjskim prostorom. Z raznimi praksami, sredstvi in stroji kot so traktor, škropilnica, trosilnik, plug za obdelovanje tal itd. posega v širši prostor ter tako vpliva na zrak, vodo in tla, ki nam dajejo hrano. Se zavedamo, kakšno zaupanje in odgovornost smo v sodobni družbi predali kmetom? Rastlinsko usmerjeno ekološko kmetijstvo se trudi pridelovati sadje, zelenjavo in žita na nam in okolju bolj prijazen način. Ne dovoljuje škodljivih snovi in tako pomeni varstvo okolja in naravnih virov, ohranjanje rodovitnosti in živosti tal, čiste vode in zraka. Ne zastruplja rastlin in živali z agrokemijo ter preprečuje izumiranje vrst. Takšna proizvodnja posledično zagotavlja zdravo delovno mesto na vseh stopnjah, od zemlje do ljudi. Omogoča poštenost in odkritost proizvajalca do potrošnika ter življenje našim zanamcem (21).

Zdrava tla in okolje = zdrave rastline = zdrave živali = zdrav človek. Zdrava hrana lahko pride le iz zdravih tal in okolja.

Življenje človeka je tesno odvisno od zdravja njegove okolice in živih bitij, s katerimi si deli prostor, zaradi povezanosti celotne narave. Za primer vzemimo današnje izumiranje žuželk, ki ima katastrofalne posledice za celoten planet. Čebele pa tudi muhe, metulji in vešče oprašujejo mnoge cvetlice in kmetijske pridelke. Žuželke življenjsko podpirajo ptice, netopirje, nekatere sesalce, ribe, dvoživke in plazilce. Uravnavajo tudi populacije t. i. škodljivcev. Njihova masa pretehta ljudi za 17-krat in predstavlja dve tretjini vsega življenja.

Žuželke so temelj Zemljinega življenjskega spleta, zato njihovo množično izumiranje pomeni porušenje življenja na Zemlji. V Nemčiji po slabih tridesetih letih beleženja rezultatov poročajo o 76- do 82-% zmanjšanju populacij letečih žuželk. Vzrok je v veliki meri uporaba pesticidov na intenzivnih poljih in travnikih, posledično izginjajo cvetoči travniki, ki predstavljajo njihovo bivališče in vir hrane (24, 25). Vzrok so tudi podnebne spremembe, vendar z njimi raziskovalci niso mogli pojasniti tega dogajanja. Uporaba pesticidov je eden od glavnih razlogov, da milijonu vrst rastlin in živali na svetu grozi izumrtje, osem milijonov vrst pa umira s hitrostjo, ki je od več 10- do več 100-krat hitrejša kot v zadnjih desetih milijonih let, kar je razkrila 1800-stranska raziskava, ki se opira na skoraj 15000 podatkov, za katerimi stoji preko 130 držav in 400 raziskovalcev, strokovnjakov s celega sveta (48).

Ekološko kmetijstvo naj bi bilo edini trajnostno naravnan uradni kmetijski sistem. Kmetijska gospodarstva z ekološkim kmetovanjem ali s kmetovanjem v preusmeritvi in kmetijska zemljišča v uporabi z ekološko pridelavo ali s pridelavo v preusmeritvi so kazalnik trajnostnega razvoja za Slovenijo (52). Trajnostni razvoj je stičišče treh enakovrednih komponent – ekonomskega in socialnega razvoja ter razvoja v dobrobit okolja, vendar so smernice delovanja kmetijske politike v svetu izrazito ekonomske. Kmetijstvu namenjamo 43 % naselitvene površine Zemlje (46). Kontrolirano ekološko kmetijstvo obstaja od leta 1998, delež teh kmetijskih zemljišč pa je v letu 2017 zavzemal približno 9 % v Sloveniji, v EU približno 7 % in v svetu 1,4 % vseh kmetijskih zemljišč. Morda si lahko sedaj lažje predstavljamo in pojasnimo, zakaj je kmetijstvo eden od glavnih onesnaževalcev in uničevalcev okolja, narave in ljudi povsod po svetu, saj je skoraj celotno kmetijstvo življenju neprijazno in se dogaja na skoraj polovici površine planeta. Iz podatka o deležu ekološkega kmetijstva v EU sledi, da z davkoplačevalskim denarjem podpiramo kmetijstvo, ki je v 93 % ne trajnostno, torej ne omogoča življenja prihodnjim generacijam.

Evropska Unija namenja kmetijstvu približno 38 % celotnega proračuna, kar pomeni okoli 360 milijard evrov za skupno kmetijsko politiko. Skoraj ves ta znesek gre za podpiranje ne trajnostnega načina kmetovanja. Gre za davkoplačevalski denar, kar pomeni, da to početje podpiramo vsi državljani in državljanke, zato bi bilo smiselno oz. nujno tudi v politiki zahtevati korenite spremembe. Tretjina denarja, ki ga morajo delavci ali mi vsi pridno in s trudom prislužiti, gre za dejavnost, ki nas dolgoročno pogublja oziroma ne pelje nikamor. Skupna kmetijska politika je ena najstarejših skupnih politik držav članic in obstaja kot takšna že od leta 1962. Postavlja se vprašanje, ali si kot t. i. moderna družba  to lahko privoščimo in kako dolgo bo še trajalo. Slovenska kmetijska politika v Programu razvoja podeželja 2014–2020 namenja za ekološko kmetijstvo samo 6 % (65 milijonov od 1,1 milijarde evrov) vseh sredstev (22, 23).

 

PRISOTNOST PESTICIDOV V OKOLJU, TLEH, VODI IN HRANI

Čebele nabirajo nektar in cvetni prah več kilometrov proč od panja. Narejena je bila raziskava, v kateri so pregledali vzorce medu s celega sveta. Ta je s pomočjo čebel razkrila globalno onesnaženje s pesticidi, ki je največje v Severni Ameriki, od koder je prišlo 86 % onesnaženih vzorcev z enim ali več neonikotinoidnimi pesticidi, sledi Azija z 80 % in Evropa z 79 %, najnižje vrednosti (57 %) so izmerili v Južni Ameriki. Polovica vzorcev je vsebovala mešanico več aktivnih snovi (26). Pesticidi so eden večjih vzrokov za izumiranje mnogih vrst organizmov (27).

Raziskava, ki je merjenja opravila v enajstih državah članicah EU, je pokazala, da 83 % kmetijske zemlje v EU vsebuje ostanke pesticidov in 85 % vsebuje enega ali več kot en ostanek. Najpogosteje najdena kombinacija ostankov v tleh je zmes glifosata in njegova različica aminometilfosfonska kislina ter pred več kot tridesetimi leti prepovedan diklorodifeniltrikloroetan (DDT). Pridobitev dovoljenja za uporabo pesticida zahteva merjenje učinkov na petih živalskih in dveh bakterijskih vrstah, medtem ko je v tleh več kot milijon različnih vrst živih bitij (28, 29). Več kot 80 % preiskanih vzorcev vode iz pipe v RS vsebuje ostanke pesticidov (30). Na področju vzorčenja ostankov pesticidov v hrani je pristojna Uprava za varno hrano, veterinarstvo in varstvo rastlin RS, ki meri t. i. zgornjo dovoljeno mejno vrednost ostankov (ali MVO) pesticidov v ali na hrani. Hrana lahko vsebuje ostanke pesticidov in se dojema kot "varna" za potrošnika, če so vrednosti pod to mejo.

Poročilo vzorčenja ostankov v hrani za leto 2017 je pokazalo, da je bilo skoraj 53 % vzorcev z vsebnostjo pod MVO, kar se interpretira enako kot da ostankov pesticidov v hrani ni (31). Potrošniki naj bi bili zaščiteni pred akutnim (enkratnim) zaužitjem prevelike količine pesticidov, nismo pa zaščiteni pred dolgotrajnim (kroničnim) uživanjem majhnih količin, še posebej pa ne pred uživanjem mešanic pesticidov. Tudi majhne količine pesticidov so nevarne, opozarja Zveza potrošnikov Slovenije, predvsem za otroke. Ne vpliva škodljivo le povečana izpostavljenost pesticidom, temveč tudi, če redno uživamo količine pesticidov, ki so v zakonsko dovoljenih mejah (32, 33). Na uradni spletni strani slovenskega ministrstva za kmetijstvo lahko beremo, da je način kmetovanja, v katerem so agrokemična sredstva, sicer z večjo mero previdnosti, dovoljena, razumljen kot »naravi prijazen način, ki prideluje kakovostno in zdravo hrano« (44). Isti državni organ priznava še t. i. »trajnostno rabo pesticidov« (45). Bi se strinjali? Te subjektivne interpretacije se ne skladajo z znanstvenimi dognanji, so nelogične in zavajajo potrošnike, proizvajalce in splošno javnost.

 

NEKATERI IZZIVI NA PODROČJU EKOLOŠKEGA KMETIJSTVA

Sistem nadzora v ekološkem kmetovanju zagotavlja, da se v tako pridelani hrani dodatno ne kopičijo snovi kot so npr. pesticidi, umetni aditivi ali antibiotiki, kar je zagotovo prednost. Ker pa je taka pridelava kontrolirana, ima kmet dodatne obveznosti z vodenjem evidenc, kontrolo kmetije in izdelkov, s posebnim označevanjem živil ter posledičnimi stroški. Ali je pravično, da se tem pridelovalcem dodatno nalaga delo, ker pridelujejo živila na način, ki je do okolja in ljudi bolj prijazen? Znano dejstvo je, da pridobitev ekološkega certifikata zaradi omenjenih razlogov pogosto demotivira zainteresirane pridelovalce ter predelovalce in med ekološkimi kmeti ustvarja nezadovoljstvo.

Ekološko kmetovanje obstaja že tisočletja, le zadnjih nekaj let je kontrolirano in označeno. Ekološki prehranski izdelki v bistvu niso novost in lahko bi trdili, da se ustvarja med potrošniki zmeda z dodatnim označevanjem. Morda bi bilo bolj transparentno in preprosto logično, da se ustrezno označi npr. paradižnik z ostanki škodljivih snovi, ekološko pridelan pa bi ostal zgolj paradižnik. Si predstavljate, da bi konvencionalni pridelovalci označevali svoje pridelke, npr. paradižnik z zdravju škodljivimi pesticidi, in bi bili oni tisti z dodatnimi dolžnostmi? Kupci hrane bi imeli priložnost izvedeti resnico, da lahko cenejši nakup dolgoročno preplačajo s svojim zdravjem in počutjem. Prav tako se dandanes dogaja, da sam izraz »ekološko« kmetovanje v javnosti ustvarja zmedo, saj  potrošniki strokovni izraz vzamejo dobesedno in ga poskušajo diskreditirati, kljub temu, da ponuja številne pomembne prednosti.

Pravično je pritrditi, da v polnem pomenu besede pomeni več, kot ga v sedanjem času lahko dosegajo aktivnosti v tem načinu kmetovanja. Ne opisuje trenutnega stanja, temveč gre za razvoj k čedalje bolj odgovornemu kmetovanju človeka. Pomembno se zdi izpostaviti to, da smo dandanes priča tudi t. i. intenzifikaciji ekološkega kmetovanja, ko se pridelovalci, predvsem tisti z razmeroma velikimi kmetijskimi zemljišči, odločijo za preusmeritev v ekološko kmetovanje. Spremenijo npr. konvencionalne substrate, semena, škropiva itd. v ekološke ter upoštevajo nujne ukrepe. Kar zadeva vključevanje prostora kmetovanja v širši, uravnotežen ekosistem in splošno skrb za okolje ter naravo, pa ostane vse po starem.

Dolge transportne poti, neekološka embalaža, lotevanje problemov v pridelavi brez upoštevanja načel agroekosistema itd. Zasledimo lahko neuradno poimenovanje konvencionalno ekološko kmetovanje. Na drugi strani pa obstajajo skupine, ki skušajo princip razvoja jemati širše in delajo korake dlje od osnovnih zahtev v tem načinu kmetovanja. V svetu in pri nas so znane razne usmeritve ekološkega kmetovanja ali posebna združenja pridelovalcev, kot je na primer Demeter za biodinamično kmetovanje, v katerem med drugim upoštevajo vpliv Lune in vesoljnih teles na rast kulturnih rastlin, za kar je znano, da ima pomemben vpliv. Obstaja tudi regenerativno ekološko kmetovanje, ki ne posega v tla, jih ne obdeluje s plugi, rahljalniki ipd. Če že, le delno ali nekaj centimetrov. Potem pa je tu še prej omenjeno rastlinsko usmerjeno (vegansko) ekološko kmetijstvo, kot je miroljubno kmetijstvo, ki ne vključuje živinoreje. Poljem dopušča počitek vsako tretje leto in se trudi zraven polj in nasadov nameščati razna ekološko pomembna območja za naravo in živali, kjer te najdejo svoj prostor in hrano.

 

KAJ PA EKOLOŠKO KMETOVANJE IN ŽIVINOREJA?

Nekateri zagovarjajo rešitev, da bi konvencionalno živinorejo preusmerili v ekološko, vendar bi se bilo morda koristno najprej seznaniti z naslednjimi dejstvi. Večje povpraševanje ljudi po ekoloških produktih živalskega izvora bi zahtevalo spremembo še več gozdov, travnikov, mokrišč in drugih ekološko pomembnih območij v polja in travnike za pridelavo krme in pašnike v živinoreji iz ekološkega kmetovanja. Pri konvencionalni reji so lahko živali na manjši površini in jim zakonsko ni potrebno omogočiti izpusta na prosto.

Nasprotno velja za ekološko rejo, ki zahteva določeno mero površin na žival. Posledično ta proizvede manj živalskih produktov kot masovna konvencionalna reja živali, ki omogoča trenutno ponudbo in porabo živalskih produktov. Če bi jo želeli preusmeriti v eko meso, mleko in jajca, bi to slabo vplivalo na okolje (34). Nadalje rejne živali proizvedejo razmeroma precej živalskih iztrebkov, kar je potem potrebno nekje skladiščiti in porabiti. Tako je v živinoreji iz ekološkega kmetovanja dovoljeno gnojenje tal z živinskimi gnojili za dodajanje hranil, vendar se izkazuje, da tudi ta praksa ne ustreza  naravnim procesom v tleh. Gnojenje tal z vidika količin, kot se to počne pri gnojenju polj in travnikov, obremenjuje pitno vodo, zrak ter škoduje talnim živim bitjem in rastlinam.

Morda je zanimivo vprašanje – kaj živinoreja v bistvu je in od kod izvirajo rejne živali? Pasme rejnih živali so rezultat človekovega odbiranja in umetnega osemenjevanja prvotnih, prostoživečih živali, kar pomeni, da rejne oz. udomačene živali niso v svoji prosti, naravni obliki. Glede na to, da je osnovni princip ekološkega kmetovanja sledenje ravnotežju in procesom narave, se ne zdi smiselno izvajati živinoreje, saj je v naravi ni. Prvotno je bil planet Zemlja dom človeka in prostoživečih živali, človek pa jim je skozi stoletja in tisočletja s spreminjanjem prvotnega, naravnega stanja planeta odvzel velik del življenjskega prostora in hrane ter jim pričel masovno škodovati in jih pobijati.

Pred deset tisoč leti so prostoživeče živali predstavljale skoraj vso maso živali na planetu, danes pa predstavljajo živali v živinoreji in človek skoraj vso to maso (35). Podatki za leto 2018 kažejo, da je na svetu preostalo 4 % prostoživečih živali sesalcev, 96-% delež pa predstavljajo človek ter živali sesalci v živinoreji. V svetovnem staležu ptic je preostalo le še 30 % prostoživečih ptic, 70 % predstavlja rejena perutnina (36, 37). V zadnjih nekaj desetletjih je spreminjanje planeta doseglo izjemne razsežnosti in to v veliki meri z živinorejsko usmerjenim kmetijstvom, s krčenjem gozdov, drevesnih in grmičastih mejic, krčenjem mokrišč, obrežij, naravnih travnikov in drugih ekološko pomembnih območij za intenzivno pridelovanje krme, pridobivanje pašnikov, z uporabo agrokemije in nenazadnje s pozidavo površin. Zraven tega število prostoživečih živali upada zaradi lova, ki je prav tako v nasprotju z naravnimi načeli, saj živali same najdejo ravnotežje brez lova in brez poseganja človeka v njihov življenjski prostor (47).

Lahko bi trdili, da rejne živali niso naravne. Je potem tudi današnji prevladujoči način prehranjevanja nenaraven? Morda najdemo odgovor v nekaterih naslednjih dejstvih iz biologije in ekologije. Energetsko bolj učinkovito je jesti rastline kot nameniti rastlinsko hrano živalim, ki jih nato poje človek, saj se zaradi prenosa snovi med dvema nivojema ekosistema vmes izgubi 90 % energije. Naslednja slika ponazarja prejšnjo trditev. Na primer, pri prehodu iz primarnih proizvajalcev v primarne potrošnike se ohrani le 10 % energije in tako naprej navzgor po nivojih ekosistema ali prehranjevalni verigi.

To potrdi podatek, da lahko rastlinska hrana z enega hektarja zemlje neposredno nahrani 18 ljudi (rastlinojedov), 7 ljudi, ki zraven hrane rastlinskega izvora jedo še mleko in jajca, a ne mesa, in le enega vsejedega človeka (21). Če se človek postavi v diagramu takoj za rastlinami kot primarni potrošnik, ima na voljo veliko več energije oz. hrane, kot pa če je sekundarni potrošnik (in jé živali). Zanimiv podatek je, da na svetu že sedaj proizvedemo dovolj direktne hrane (približno za 15 milijard ljudi), vendar je približno 70–80 % kmetijskih zemljišč in pridelkov z njih krma rejnim živalim. Približno tretjina poljščin, namenjenih krmi živali, se pretvori v živalsko meso, mleko, jajca, dve tretjini pa živinorejci izgubijo zaradi neučinkovitosti reje toplokrvnih živali (42, 43). Glede na to se pojavi vprašanje, ali je živinorejo sploh mogoče označiti kot trajnostno dejavnost.

Zanimiv je tudi premislek o razmeroma zelo pogostem in razširjenem prepričanju, ki se hkrati ponuja kot znanstveno utemeljeno, strokovno dejstvo v mnogih učbenikih in drugi literaturi, da je človek mesojed oz. je že od nekdaj lovil živali in se z njimi prehranjeval. Lahko se spomnimo nekaterih ljudstev v zgodovini človeštva, kot so Brokpa (3000 pr. n. št.), pitagorejci (6. st. pr. n. št.), manihejci (3. st.), bogomili (10.–13. st.), katari (12.–14. st.), ki niso jedli živali, temveč normalno delovali na vegetarijanski ali povsem rastlinski in veganski prehrani. Zakaj bi človek jedel živali, če je lahko tudi danes popolnoma zdrav v katerikoli starosti ali življenjskem obdobju s pestro izbito žit, stročnic, zelenjave, sadja, semen, oreščkov ter gob? Danes je to vedenje utemeljeno v najbolj zanesljivih znanstvenih raziskavah na svetu (21, 38). Izbira prehrane je, seveda, pravica in odgovornost vsakega posameznika.

 

KATERE SO NAJUČINKOVITEJŠE REŠITVE?

  • Za potrošnike: na rastlinski osnovi temelječ način prehranjevanja s hrano, pridelano na okolju čim bolj prijazen način.
  • Za proizvajalce: rastlinsko usmerjeno ekološko poljedelstvo, zelenjadarstvo in sadjarstvo brez pesticidov, umetnih in živinskih gnojil ter brez živinoreje (3, 4, 38, 21, 11).

Narava in okolje se zagotovo veselita ljudi, ki so naredili korake k prehranjevanju brez živalskih sestavin, saj je reja živali pomemben okoljevarstveni izziv, ki potegne za seboj tudi masovno uporabo pesticidov in gnojil. Pomemben korak bi bil hkrati izbirati hrano iz rastlinsko usmerjenega ekološkega kmetovanja, brez umetnih sredstev, saj tudi ta negativno vplivajo na okolje in naše zdravje. Žal lahko dandanes na raznih veganskih in rastlinskih prehranskih izdelkih zasledimo označbe in napise »okolju in živalim prijazno«, »trajnostno« ali »za to hrano ni umrla nobena žival«. To je v bistvu lahko le delno resnično, in sicer v primeru, da so bili zelenjava, sadje, žita in prehranski izdelki pridelani v vsaj osnovnem kontroliranem ekološkem kmetovanju ali v nekontrolirani pridelavi s takšnimi načeli.

Če gre za konvencionalno kmetijstvo/predelavo, pa to ne drži, saj takšna proizvodnja še vedno temelji na agrokemiji in njenih vplivih na okolje, naravo ter ljudi. V takšni zelenjavi, sadju, žitih, so ostanki umetnih gnojil in škropiv, ostanki težkih kovin, toksičnih snovi, snovi z antibiotičnim učinkom (bodisi iz gnoja živali, saj vegansko ne pomeni nujno, da se rodovitnost tal, na katerih rastejo rastlinski pridelki, ni ohranjala brez gnoja živali, bodisi iz herbicida oz. antibiotika glifosata), polek tega so še vedno dovoljeni gensko spremenjeni organizmi.

Če se odločimo za bolj zdravo (vegansko) prehranjevanje zaradi želje po boljšem osebnem zdravju ali dobrobiti okolja in tudi zaradi boljšega zdravja svojih bližnjih in/ali živali, je prehranjevati se s hrano iz konvencionalne pridelave kontradiktorno. Zdravstveni in okoljski učinek ter druge prednosti, ki jih želimo, so večji, če je hrana pridelana ekološko. Otroci in mladostniki, kot je bilo že prej omenjeno, so še posebej občutljive skupine, kar se tiče umetnih snovi v hrani, zaradi večje izpostavljenosti telesa in uma v obdobju intenzivnega razvoja, kar ima lahko nepopravljive posledice. Zato bi bilo najbolje, da bi bili otroci v vzgojno-izobraževalnih zavodih deležni izključno ekološko pridelane rastlinske (oz. veganske) hrane oziroma, da bi imeli to možnost. Da bi lahko zahtevali ekološko prehrano v našem pravnem sistemu, bi bilo potrebno spremeniti kmetijsko politiko Slovenije ter sistem javnih naročil javne uprave.

Vsak denar je oblika energije, s katero podpremo način kmetovanja, odnos do okolja in do nas samih. Ne volimo le z glasovnicami, temveč tudi z našimi denarnicami, saj živimo v ekonomskem svetu. Ko spodbujamo umik pesticidov iz naše prehrane, sočasno povzročamo njihov umik iz okolja, rastlin, živali in soljudi. Evropa bi lahko prehranila svojo naraščajočo populacijo, četudi bi povsem prešla na ekološko kmetovanje, vendar nam bo to uspelo le, če se bomo sočasno prehranjevali več z rastlinami in manj z živalskimi produkti iz živinoreje z zrnato krmo (39).

Rešitev je v zmanjšanju porabe živalskih produktov v naši prehrani in zmanjšanju ali prenehanju njihove proizvodnje. Nadaljnji razvoj in podpiranje rastlinsko usmerjenega ekološkega kmetijstva je torej realno dosegljiva priložnost, ki bi pomenila korak k bolj prijaznemu načinu življenja in boljšemu odnosu človeka do okolja in narave. Kot smo lahko spoznali v tem članku, lahko vsak posameznik pomembno vpliva oz. doprinese k izboljšanju ključnih problematik trenutnega časa z izbiro prehrane in z izbiro, na kakšen način je ta bila pridelana.

Hkrati bi bil pomemben moment v skupni kmetijski politiki zahtevati korenite spremembe, saj, kot je že bilo omenjeno, z več kot tretjino celotnega denarja v EU podpiramo kmetijstvo, ki je pravzaprav ne trajnostno, neprijazno do okolja, narave in ljudi. Predstavljajmo si, kaj bi bilo mogoče, če bi s to izjemno količino denarja podpirali trajnostne oblike pridelovanja naše hrane. Trenutno smo v pomembnem obdobju, kar zadeva prihodnjo usmeritev kmetijske politike, saj se ta ponovno načrtuje za prihodnje sedemletno finančno obdobje EU, od leta 2021 do 2027. S tem je povezana tudi kmetijska subvencijska politika. »Če bo ostalo vse po starem, bodo kmetovalci še naprej na polja polivali strupe, kemijo in gnojnico, ki ubijajo življenje v tleh, povzročajo izumiranje žuželk, ptic in drugih živali ter onesnažujejo podtalnico. Ko si bo človek povsem uničil osnovo za svoje življenje, predvsem pa za preživetje svojih potomcev, bo prepozno« (citat iz filma Tla, na katerih živimo – neznani kozmos).

 

KJE LAHKO DOSTOPAMO DO TAKŠNE HRANE?

Verjetno smo do zdaj nakupovali hrano na nam najbližjih mestih, brez pretiranega razmisleka. Zadevo lahko osvojimo. Na začetku bomo potrebovali nekaj več časa za načrtovanje in dobavo zalog drugače proizvedene hrane. Razna označevanja in simboli so nam v pomoč pri izbiranju. V večini primerov so ti edino zagotovilo za višjo kvaliteto in varnost hrane, saj se pojavljajo zavajajoča označevanja, na primer: domače, lokalno, naravno, pa čeprav je bila hrana proizvedena s pomočjo umetnih snovi. Ob prihodu na prodajna mesta se lahko zato zmedemo ali izgubimo med raznimi napisi in slikami na embalaži. Seveda je pomembno, da kupujemo hkrati tudi sezonsko in lokalno. Živila iz nadzorovane ekološke proizvodnje prepoznamo po znaku spodaj, ki je univerzalen v celotni EU. Lahko si hrano pridelujemo sami ali jo pridobimo od pridelovalcev, kjer smo se, najbolje na lastne oči, prepričali, da je vredna našega zaupanja, čeprav ni označena. Znaka, ki bi zagotavljal vegansko ekološko pridelavo, še nimamo, zato se svetuje, da se pozanimate pri proizvajalcu.

Ekološki logotip.

Tržnice, kmetije: Okolju in nam prijazne proizvajalce najbolj podpremo z obiskom njihovih prodajnih mest, specializiranih – ekoloških trgovin, stojnic na tržnici ali z obiskom kmetije. Na kmetijah so cene praviloma nižje, ker ne vsebujejo deležev trgovinskih posrednikov. Nekatere kmetije organizirajo dneve odprtih vrat, kamor gremo lahko na izlet, se spoznamo s kmetom in si ogledamo pridelavo naše hrane.

  • Skupinska naročanja in dostave: Preko spleta izberemo želene izdelke, nekajkrat na mesec je nato organiziran prevzem s plačilom v večjih krajih. Obstaja tudi partnersko kmetovanje, pri katerem lahko sklenemo dogovor s pridelovalcem, da nam bo redno dostavljal sezonsko hrano. Plačuje se mesečno ali za obdobje vnaprej.
  • Nakupovanje preko spleta, telefona: Naročimo izdelke in jih nato (redno) dobivamo v paketu ali zabojčku, po pošti ali dostavi priročno pred naša vhodna vrata.
  • Trgovine: Tudi pri trgovskih verigah lahko kupimo bolj zdravo (ekološko) pridelano hrano, vendar je ta pretežno iz uvoza. Seznam ekoloških trgovin najdete proti koncu revije Osvoboditev živali.
  • Seznam naravi in živalim prijaznih kmetij ter podjetij

 

MIROLJUBNO KMETIJSTVO PONUJA REŠITVE ZA NAJVEČJE OKOLJSKE PROBLEME IN OMOGOČA PREŽIVETJE PRIHODNJIM GENERACIJAM

Za konec še nekaj več o tej temi. Miroljubno kmetijstvo je rastlinsko usmerjen (veganski) ekološki način kmetovanja, ki temelji na zavedanju, da je celotno stvarstvo prežeto z življenjem in zavestjo. Življenje in zavest nista le v ljudeh, temveč tudi v kamnih, rastlinah in živalih, ki so enakopravni dediči Zemlje, nas uči miroljubno kmetijstvo. Tudi kamni, rastline in živali imajo pravico do svobodnega življenja in jim pripada njihov življenjski prostor.

Miroljubno kmetijstvo bi lahko strnili v en stavek, v zlato moralno pravilo, ki pravi: »Kar ne želiš, da kdo stori tebi, tega tudi ti ne stori drugim.« Priporočilo je razširjeno na odnos do rastlin, živali, do rodovitne prsti, do narave v celoti. Prav tako do soljudi, s katerimi bivamo in delamo. Ta način kmetovanja si ni izmislil noben človek, temveč je bil posredovan po preroškem Duhu v sedanjem času (www.gabriele-zalozba.com). Ker vemo, da je glede na trenutno stanje v svetu idejo miroljubnega kmetijstva težko popolnoma uresničiti, je bolj pravilno govoriti o razvoju miroljubnega kmetijstva. Kmetje na poti k miroljubnemu kmetijstvu si tako prizadevajo delati korake, se učiti od narave in njenih bitij ter spoznavati svoja sebična, proti življenjska ravnanja. V skladu s tem zavedanjem usmerjajo dejavnosti na poljih, nasadih, travnikih in gozdovih. Ob pridelovanju hrane za prodajo izvajajo tudi razne aktivnosti za pomoč živalim in naravi ter se učiji sobivanja. Da bi si znali predstavljati, kako to izgleda v praksi, sledi nekaj značilnosti tega kmetovanja.

Prva pomembna značilnost je obdanost polj in nasadov z raznimi biotopi oz. življenjskimi prostori. To so lahko:

  • gozdovi, drevesne in grmičaste mejice,
  • cvetoči travniki,
  • suhi in vlažni življenjski prostori (mlake, skalnjaki),
  • površine v prahi (počivanju) in
  • sukcesijske površine, prepuščene svobodnemu izražanju narave.

Biotopi niso namenjeni le pridelavi hrane za človeka, temveč nudijo hrano in domovanje za prostoživeče živali, rastline in druga bitja. So zaščita pred vetrom in vodo, ki bi lahko odnašala rodovitno prst s širnih polj. Drevesa, grmi in druge rastline prečiščujejo zrak, vodo in tla. Biotopi ohranjajo krajino.

Kmetje na poti k miroljubnemu kmetovanju si na svojih površinah prizadevajo skrbeti še neposredno za manjše in večje prostoživeče živali, kot so ptice, divje svinje, srne itd. V gozdu ali zraven polj skozi vso leto polnijo krmišča, hranilnice, pitnike in izdelujejo zatočišča ter domovanja za živali iz materialov, kot so kamni, les, vejevje, listje in trava. Žuželkam, raznim metuljem, čebelam, hroščem so namenjeni travniki, pasovi cvetlic in polja, v katerih smejo rasti tudi prostoživeče rastline in za njih koristne cvetlice. Zaradi intenzivnega poljedelstva, krčenja gozdov za polja in travnike ter zaradi pozidave površin so rastline in živali izgubile velik del svojega naravnega življenjskega prostora ter hrane. To je v miroljubnem kmetijstvu ponovno na voljo širšemu okolju, kar spodbuja raznovrstnost živih bitij in omogoča vračanje že skoraj izumrlih. Spodnja slika ponazarja odvisnost raznovrstnosti živih bitij od raznovrstnosti krajine in prisotnih biotopov.

Prostoživečim živalim je neposredno namenjen del pridelka. Na primer, pri žetvi žit se del polja vedno pusti. Razne velike in majhne živali ob žetvi nenadoma izgubijo svoj življenjski prostor in hrano, tako ta del služi kot nadomestni življenjski prostor, kamor se lahko ponovno vrnejo. Med žiti smejo rasti tudi druge rastoče rastline, ki za kmeta na poti k miroljubnemu kmetovanju niso le plevel, temveč raznobarvne cvetlice, semena in hrana ter življenjski prostor mnogim žuželkam, čebelam in pticam. Za kmeta nekulturne, prostoživeče rastline niso sovražniki, ki bi jih do zadnje stoječe bilke z raznimi sredstvi in okopavanjem odstranjevali, temveč jih vidijo kot pomagače, ki zapolnijo prazne prostore in zaščitijo tla pred odnašanjem prsti, zadržujejo vodo v tleh, jo delijo s kulturnimi rastlinami, ko jo le te potrebujejo. Prav tako kulturam oddajajo hranila in prehranjujejo življenje v tleh pa tudi rahljajo tla, ki jih je človek nespametno poteptal s stroji in mnogo več. Žita se le enkrat ali po potrebi dvakrat okopajo, nato pa smejo med njimi rastli rastline, na katerih se žuželke veselo pasejo. Tudi med drugimi kulturami smejo prostoživeče rastline živeti in služiti naravi. Po žetvi, žita prečistijo in preostala semena uporabijo v izdelovanju prehranskih izdelkov za prostoživeče živali. Prepričani so, da žito, ki raste v življenjsko pestrem okolju, tudi od zrna do kruha posreduje to pestrost življenja. Nekateri, ki kmetujejo drugače, bi se ob pogledu na to prijeli za glavo, vendar je morda bolj pomembno vprašanje, nekoliko zapleveljena žitna polja, na katerih lahko hrano in prostor najdejo mnogi pomembni opraševalci ali masovno izumiranje žuželk? Lahko si predstavljamo prihodnost, ko bo pridelovati hrano težko ali celo nemogoče. V splošnem ekološkem kmetijstvu je poznano nameščanje raznih pasov cvetlic, kar je korak v smer povezanega sistema pridelovalnih površin in biotopov. Polja žit v ekološki pridelavi se okopavajo skoraj do zadnje prosto rastoče zeli, opažajo kmetje v Nemčiji. Miroljubno kmetijstvo ponuja več za sožitje človeka in preostale narave.

Naslednja pomembna značilnost je tripoljno kmetovanje, da bi tlom vsako tretje leto s počivanjem (praho) dali potrebno mirovanje in priložnost za regeneracijo. V letu prahe človek ne posega v tla. Te površine, ki prerastejo v pester travnik se v spomladanskem in poletnem času le pokosi, to pa zato, da rastline nebi preveč semenile, kar bi lahko naslednjo leto oteževalo pridelovanje nove kulture. Košnja poteka precej pazljivo in v delih, tako da se imajo tam domujoče prostoživeče živali, žuželke priložnost umakniti. Del površine ostane nepokošen. Na polju rastejo zeli in rastline, ki vzniknejo same, lahko pa se površino deloma poseje z mešanico detelje, bele gorjušice, facelije, grašice in graha, ki pomagajo regenerirati tla in tam pridelovati hranila za rastline iz zraka in mineralnega dela tal. Rastline, ki vzniknejo same imajo pomembno vlogo, so prepričani kmetje v miroljubnem kmetijstvu. Narava najbolje ve sama, katero rastlino tla najbolj potrebujejo na določenem mestu.

Posevki rastlin za zeleno odejo, ki po rastni dobi ostane tlom, so prav tako pogosta praksa v tem načinu kmetovanja. Rodovitnost tal se pogosto vzdržuje še z zmleto mešanico listja, otrobov iz mlina in kamene moke, katero trosijo po poljih in nasadih. Uporablja se tudi kompost iz pokošene travne ruše, svež travni odkos in naravne pripravke iz rastlin ali gliv. Vse to se vrača tlom, kjer so ti ostanki dragoceni minerali in hrana za rastline ter talna živa bitja. Pri pridelovanju žit v miroljubnem poljedelstvu je vsakoletna praksa t. i. »kruhova pijača«, ki jo naredijo kmetje iz starega kruha, droži (kislo testo) in vode ter jo nato razredčeno z vodo razpršijo na polja. Kruhova pijača je predvsem informacija življenju v tleh, kaj na njih raste. S kruhovo pijačo kmet sporoča življenju v polju, da je to polje žita. Ta pijača pospešuje koristno mikrobiološko življenje in stabilnost tal z mlečnokislinskimi bakterijami, ki se med procesom nastajanja pijače namnožijo. To vzpodbuja odpornost rastlin in jim dodaja hranilne ter zdravilne snovi. Gre pa tudi za simbolično gesto, saj človek nekaj vrne polju, namesto da bi mu samo jemal. V današnjem času onesnaženja okolja s kemikalijami, splošne prisotnosti pesticidov, med katerimi imajo nekateri antibiotičen učinek, je škropljenje kruhove pijače blagodejen ukrep za ohranjanje živosti tal, za vse bakterije, glive ter manjših in večjih živali, ki tvorijo talno življenje in v prvi vrsti omogočajo rodovitnost tal. Miroljubno kmetijstvo zmanjšuje možnost za prehranske krize v prihodnosti, saj ohranja rodnost polj brez potrebe iz nafte narejenih mineralnih gnojil, od katerih je odvisna večina kmetijskih površin v svetu. Kruhova pijača je lahko prav tako primeren probiotičen napitek za ljudi in živali. Podobno kot za žita, se trudijo početi za ostale kulture.

Ostanki pri predelavi ali sortiranju špargljev so dragocen ostanek, »dar narave«, kot pravijo, ki ga zmeljejo, stisnejo in nastalo zelenjavno vodo poškropijo nazaj na polja posamezne kulture ter vrnejo tudi iztisnjene ostanke. Ponovno gre za informacijo talnemu življenju, tudi z vidika hranilnih snov, iz katerih je rastlina rastla. V miroljubnem kmetijstvu ni uporabe kemije v celotni verigi, od pridelave, predelave, skladiščenja, prodaje in ni živinoreje. Ni živalskih gnojil, kot sredstvo za ohranjanje rodovitnosti tal. Gnojenje tal z živalskimi izločki deluje jedko in razžira živa bitja v tleh. Rodovitnost tal raje ohranjajo z omenjenimi viri ne-živalskega izvora ali tla pustijo počivati, da na njih po želji in potrebi vzniknejo rastline same. Pozitiven učinek tovrstnega ohranjanja rodovitnosti je potrdil tudi več kot 15 let trajajoči travniški eksperiment centra za integrativno biološko raziskovanje v Nemčiji z naslovom »Z vrstami bogat travnik – ekološki multitalent«. Parcela z največ rastlinskimi vrstami ima polek bogatega talnega življenja tudi največji delež dušika.

Pri obdelavi tal ne uporabljajo plugov, ampak se tla večinoma površinsko rahlja, da ne bi zmotili življenja v tleh. Pred delom s kmetijskimi stroji si kmetje na poti k miroljubnemu kmetovanju prizadevajo za umik čim večjega števila živih bitij. Življenju nad in v tleh nekaj dni pred načrtovanim delom to zavestno sporočijo in jih prosijo, naj se umaknejo z njive ali v globino. Tla seznanijo z načrtovano setvijo neke kulture. Na polje položijo prgišče semena določene vrste in to poskušajo zavestno sporočiti talnim živim bitjem. Polje smatrajo kot prijatelja sodelavca, ki je sposoben sprejeti informacijo, da se lažje pripravi za naslednjo vrsto rastlin, ki ji bo pomagalo rasti. V miroljubnem kmetijstvo velja prepričanje in učenje, da je celotno stvarstvo narave med seboj zavestno povezano, kot fizično in energijsko. Človek kot tudi minerali, kamni, rastline in živali imajo zavest ter so med seboj v nenehni komunikaciji. Kmetje se tako učijo ponovno vzpostavljati prvinsko notranjo komunikacijo med človekom in naravo, ki smo jo do danes v veliki meri izgubili, v čemer se kaže zgrešen egocentričen odnos do narave in sebe ter stanje okolja danes. Kmetje stremijo k zavedanju, da je miroljubno kmetijstvo proces v razvoju in ni povsem sonaravna oblika pridelovanja hrane. Učenje, preizkušanje in vpeljevanje okolju prijaznejših tehnik in praks pridelave hrane. Strmenje k osebnostnemu razvoju, da bi razumeli in dojemali inteligenco narave ter z njeno pomočjo sodelovali s polji, minerali, rastlinami in živalmi. 

Preizkušanje drugačnega načina pridelave - žitni travniki.

Prizadevajo si za spoznanje, kaj je bilo na delu ali v sezoni dobro ter se trudijo tisto, kar ni bilo dobro, spremeniti, izboljšati in ne več početi. Včasih se morajo sprijazniti z aktualnim stanjem okolja in narave danes, kot so npr. polži lazarji. V rastlinjakih, kjer gojijo zelenjavo, jih pobirajo in nosijo na neko določeno mesto zunaj pridelovalnih prostorov ter jih v mislih prosijo, naj tam tudi ostanejo. Polžev ne zatirajo, temveč se trudijo skupaj z njimi živeti.

V ospredju miroljubnega kmetijstva je kvaliteta in obstoj življenja, ne kvantiteta in s tem dobiček. Da bi kljub temu lahko obstali ekonomsko, je nujna čim bolj neposredna prodaja ljudem, ki imajo prav tako zavest za zaščito narave in živali ter znajo ceniti to kvaliteto. Zato se je nekaj enako mislečih kmetij povezalo s podjetjem in skupaj tvorijo koncept »Od pridelave do kupca – vse iz ene roke«, ki omogoča prenos ideje in kvalitete prehranskih izdelkov od njive do ljudi, omogoča pravičnost med vsemi deležniki v verigi in zagotavlja ljudem višjo stopnjo zaupanja. Skupina sedmih kmetij deluje po načelih miroljubnega kmetijstva že od leta 1983 in na približno 1000 hektarjih pridelovalnih površin pokriva vse kmetijske panoge rastlinske pridelave, prav tako pridelavo gob. (17, 21, 41). Več o miroljubnem kmetijstvu si lahko preberete pri prijateljih živali in narave iz Nemčije, na spletni strani Lebe Gesund, kjer najdete povezave do originalnega besedila o miroljubnem kmetijstvu ter si ogledate več daljših posnetkov edinstvenega koncepta.

O tematiki članka lahko izveste več tudi v dokumentarnem filmu »Tla, na katerih živimo – neznani kozmos«, na spletni strani Društva za osvoboditev živali in njihove pravice. Društvo je v maju 2019 izdalo zloženko z naslovom »Tla, na katerih živimo, in miroljubno kmetijstvo«. Najdete jo na njihovi spletni strani pod zavihkom »Revija in druge izdane tiskovine« (49).

Pri omenjeni skupnosti v Nemčiji sem opravil več mesečno praktično usposabljanje. Na različnih kmetijah sem delal v pridelavi več vrst zelenjave, sadja, žit. Ugotovil sem, da lahko razumem miroljuben način kmetijstva takrat, ko si prizadevam pri sebi in z drugimi vsak dan tudi za miroljuben način življenja. Pomembno je predvsem, da raziskujem in delam na sebi, druge pa poskušam razumeti, videti v njih dobro, jih ne soditi ali poskušati spreminjati. Da se trudim kamne, rastline, živali in ljudi ceniti ter spoštovati. Pomagal sem lahko pri predelavi hrane v različne namaze, omake in pekovske izdelke. Da bi razumel celoto in povezanost omenjenega koncepta, sem lahko nato sodeloval pri prodaji vseh teh odličnih živil in jih dostavljal kupcem. Ko sem z rokami izkusil pot hrane, recimo jabolka ali kozarčka zelenjavnega namaza, skozi vse postopke pridelave na polju, pakiranja ali predelave in nato skozi vse potrebno, da pride do ljudi, sem pričel hrano, posebej takšno, veliko bolj spoštovati in ceniti. Pri delu me je vseskozi motiviralo dejstvo, da ne proizvajam le hrane, temveč izkazujem odnos, odgovornost do zemlje, sobitij, da pomagam naravi in živalim.

Skupina, katere del sem imel priložnost biti pomaga, da nastaja Dežela narave in živali. Dežela narave in živali mednarodnega Gabrielinega sklada v Nemčiji je približno 500 hektarjev velika površina, prepredena s sistemom povezanih biotopov. Skupina kmetij in podjetij pomaga Deželi in njihovim oskrbnikom pri odkupu okoliških površin, gozdov, pri nameščanju novih živih mej, hranilnic, domovanj ter drugih biotopov, da se njen obseg povečuje ter da tam živali najdejo življenjski prostor, hrano, svobodo in mir. Dežela je čedalje bolj namenjena izključno naravi in živalim, vendar tam še vedno najdemo polja in nasade v miroljubnem kmetijstvu v razvoju, ki so pretežno usmerjeni v posebno linijo prehranskih izdelkov za prostoživeče živali. Je konkreten primer, kako naj bi ljudje z naravo, živalmi in med seboj ponovno postopoma zaživeli v miru in enosti. Nenazadnje, sem se prepričal na lastne oči, da je povsem mogoče na takšen način proizvajati hrano na večjih kmetijskih površinah ter ustvariti povezanost z vedno večjo množico navdušenih in zadovoljnih kupcev, ob enem tudi živali in drugih bitij narave. Skupaj lahko gradimo nekaj dobrega in velikega za novi čas.

 

V ozadju žitni travnik.
Avtor: Valentin Gorjanc, uni. dipl. inž. kmetijstva in okolja

VIRI

1 Baranski M. in sod. 2014. Higher antioxidant and lower cadmium concentrations and lower incidence of pesticide residues in organically grown crops: a systematic literature review and meta-analyses. British Journal of Nutrition, 112, 5: 794–811 str.
2 Theuer R. C. 2019. Do organic fruits and vegetables taste better than conventional produce?
3 Grandjean P. 2019. Pub. health eff. of pest. exp., europarl.europa.eu.
4 Plantbasednews, 2017. 13 Million IQ Points Lost" After Pesticide Exposure.
5 What the health. 2019. Facts. http://www.whatthehealthfilm.com/facts/.
6 Bradač B. 2017. Več bum efekta iz raške tovarne, Večer.
7 Leu A. 2014. The Myths of safe pesticides. Smith publicity, 168.
8 Robačer M. in sod. 2018. Eko gastronomija.
9 Ec.europa.eu. 2019. EU Pesticides database.
10 Guillette E.A. in sod. 1998. An anthropological approach to the evaluation of preschool children exposed to pesticides in Mexico.
11 Bush Z. 2018. Gmo, glifosate and gut health. RickRollPodcast.
12 Guyton K. 2015. Carcinogenicity of tetrachlorvinphos, parathion, malathion, diazinon, and glyphosate, The Lancet.
13 Org. združenih narodov. 2017. Report of the Special Rapporteur on the right to food.
14 Onaplus. 2019. Poglavitni vzrok raka je kemizacija okolja, Anton Komat.
15 Pimentel M. 2011. Small amounts of pesticides reaching target insects, Environment, Development and Sustainability.
16 Komat A. 2014. SI, KAR JEŠ! Publishwal.si
17 Društvo za Osvoboditev živali. 2018. Tla, na katerih živimo – neznani kozmos (dokumentarni film). Življenje v tleh in umiranje insektov – vzroki in njihov učinek, Youtube.
18 Singh M. M. in sod. 2017. Diet, Environmental Chemicals, and the Gut Microbiome, Oxford medicine.
19 Samsel A. in sod. 2013. Glyphosate, pathways to modern diseases II: Celiac sprue and gluten intolerance.
20 Inštitut za nutricistiko. 2019. Ekološka živila.
21 Gorjanc V. 2017. Trajnostna praksa sodobne agrikulture in varovanja okolja – Miroljubno kmetijstvo, Fkbv.
22 MKGP. 2018. Analiza stanja ekološkega kmetovanja.
23 Fibl. 2019. The world of organic agrikulture, Fibl.org.
24 Hallman C. A. in sod. 2017. More than 75 percent decline over 27 years in total flying insect biomass in protected areas, Plos one.
25 Carrington D. 2017. Warning of "ecological Armageddon" after dramatic plunge in insect numbers, The Guardian.
26 Connolly C. N. 2017. Nerve agents in honey, Science
27 Pimentel D. in sod. 1992. Environmental and Economic Costs of Pesticide Use, Bioscience.
28 Phys. 2019. Pesticides found in more than 80% of tested European soils.
29 Isqaper. 2019. Pesticide residues in European agricultural soils – A hidden reality unfolded.
30 MKGP in UVHVVR. 2015. Nacionalni akcijski program za doseganje trajnostne rabe FFS. Poročilo o napredku, 2013-2015.
31 UVHVVR RS. 2017. Poročilo o nadzoru pesticidov Uprave za varno hrano, veterinarstvo in varstvo rastlin v živilih za leto 2017.
32 Zps. 2011. Otroci in pesticidi – strokovnjaki opozarjajo.
33 Zps. 2018. Pesticidi: bistveno manj jih je v ekološko pridelanih živilih - Večletni pregled slovenskega in evropskega nadzora.
34 Seufert in sod. 2012. Comparing the yields of organic and conventional agriculture. National Center for Biotechnology Information, Public Health Nutrition, 485, 7397: 229−232.
35 Smil V. 2002. Eating Meat: Evolution, Patterns, and Consequences.
36 Yinon M. in sod. 2018. The biomass distribution on Earth, Pnas.
37 Carrington D. 2018. Humans just 0.01% of all life but have destroyed 83% of wild mammals – study, Guardian.
38 Jeran M. Vrhovnik J. 2018. Čas je za novo - trajnostno - prehransko politiko.
39 Poux X. in sod. 2018. An agroecological Europe in 2050: multifunctional agriculture for healthy eating, IDDR.
41 Vege&Dobro. 2019. Miroljubno kmetijstvo. www.vege-dobro.com.
42 Monnet A. in sod. 2017. Livestock: On our plates or eating at our table? A new analysis of the feed/food debate, Elsevier.
43 Cassidy S. E. in sod. 2013. Redefining agricultural yields: from tonnes to people nourished per hectare, IOP.
44 MKGP. 2019. Integrirana pridelava.
45 MKGP, UVHVVR. 2019. Trajnostna raba pesticidov.
46 Poore J. in sod. 2019. Reducing food’s environmental impacts through producers and Consumers, Science AAAS: 31 str.
47 Društvo za osvoboditev živali. 2017. Dejstva proti lovu.
48 Medn. okoljski center Alpe adria green. 2019. Milijonu vrst grozi izumrtje.
49 Društvo za osvoboditev živali. 2019. Revija, druge izdane tiskovine. Osvoboditevzivali.si
50 Pukšič M. 2018. Usodna napaka pri gnojenju rastlin, ki je pomenila konec eko pridelave in začetek konvencionalnega kmetovanja.
51 Maribor24. 2019. V letu 2017 smo v Sloveniji porabili kar 510 ton škropiv, Maribor24.si.
52 Statistični urad RS. 2010. Kazalniki trajnostnega razvoja za Slovenijo, druga izdaja.

 

VABLJENI K PREBIRANJU SORODNIH VSEBIN